Kratek intervju z dr. Kajo Širok

kaja2

Dr. Kaja Širok je Solkanka, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na univerzi v Novi Gorici in lastnica naziva vitez reda italijanske zvezde, ki ga je prejela za angažiranost na področju medkulturnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo. Kaja je pomemben akter v slovenskem kulturnem in akademskem okolju. Sodeluje pri postavitvah sodobnih muzejskih razstav in kritično odpira družbena vprašanja. S Kajo smo se pogovarjali nekaj dni pred njenim prispevkom na dogodku Igrifikacija v turizmu 2014: “Sodobne prakse za angažiranje obiskovalcev, gostov in turistov.”

Pred kratkim si bila na zanimivem večtedenskem izobraževanju in študijskem popotovanju po ZDA. Kaj nam lahko poveš o doživljajskih pristopih v ameriških muzejih?

V aprilu in maju 2015 sem v okviru programa Management and Preservation of Cultural Heritage spoznavala delo in dobre prakse muzejev po ZDA. Generalno bi rekla, da so muzeji še vedno dokaj tradicionalni, vendar se jasno kažejo namere, da se muzeje približa obiskovalcem in usmerjenost k obiskovalcem postavi kot prioriteto. Opažam, da se muzeji preoblikujejo iz prostorov enozvočnih interpretacij v prostore odkrivanja, sodelovanja, aktiviranja obiskovalca, bodisi kot pričevalca časa ali sprehajalca skozi preteklost v prvi osebi.  

Muzeji na različne načine iščejo pot do porabnikov in si utirajo pot k novim poslanstvom – s čimboljšo dostopnostjo prostorov, z omogočanjem izmenjave mnenj, z medgeracijskim povezovanjem in ustvarjanjem aktivnega družbenega prostora. Pot je seveda še v povojih, saj morajo muzeji skrbeti za svoje javno poslanstvo in se istočasno usmerjati v potrebe obiskovalcev.

V kakšni meri Muzej novejše zgodovine Slovenije uveljavlja doživljajske pristope v svojem delu?  

MNZS že nekaj let sledi trendom in v okviru svojih pedagoških in andragoških delavnic ponuja inovativne pristope v odkrivanju naše preteklosti. Po razstavi “Take vojne si nismo predstavljali”, ki je namenjena odkrivanju osebnih zgodb v prvi svetovni vojni, smo organizirali veččutno vodstvo. Kot nacionalni koordinatorji projekta “Ana Frank : zgodba za sedanjost”, mlade nagovarjamo, da preko odkrivanja dnevnika najstnice tudi sami odreagirajo in spregovorijo o času druge svetovne vojne ter življenju danes. Tako kot večina slovenskih muzejev iščemo kreativne stike z obiskovalci in možnosti, da jih ne bi samo učili o preteklosti, temveč tudi poskrbeli za njihovo večjo senzibilnost in družbeno odgovorno vzgojo za prihodnost. Samo tematsko področje našega dela (zgodovina XX. stoletja) pa naše delo velikokrat otežuje, saj je kolektivni spomin na dogodke izpred desetletji še zelo živ in problematičen. 

fico

Poleti 2015 je pred Muzej novejše zgodovine v okviru projekta EUROVISION LAB znova pripeljala legendarna Zastava 750. Eksperimentalno razstavo, ki je povezala mlade in muzejske strokovnjake, si lahko ogledate še vse do 10. oktobra 2015! Kliknite na fotografijo za več informacij.

 

Ali vidiš potencial, da se v slovenske muzeje pripelje vživetvene (t.i. immersive) dogodke (kot je npr. larp) na temo težkih izbir, ki so jih imeli posamezniki v novejši zgodovini?  

Vseakor vidim potencial, predvsem v muzejih, ki so situirani v gradovih ali v vsebinah, ki so vezane na naš kolektivni spomin in t.i. “pokrajine spomina”. Seveda govorimo o tem, da moramo preseči zgolj organizacijo “srednjeveških dnevov” in obiskovalcem ponuditi “potopitve” v časovne kapsule. 

Na katerih področjih upravljanja z dediščino vidiš največ potenciala za izboljšanje interpretacije? Se po tvojem mnenju skriva kaj koristnega na preseku doživljajskih pristopov, zabave in resnega muzealstva?

Interpretacij je vedno več in muzeji dandanes ne ponujajo več enozvočnih, enopomenskih interpretacij, temveč sledimo trendom iskanja in ponujanja večplastnosti ter možnost čustvenega pretresa in veččutnega vodstva po razstavah. Skratka, od razstave želimo, da nas ne pusti ravnodušnega. Za razliko od galerij, kjer je vizualna emocija tista, ki je posredovana s strani likovnega dela, se v zgodovovinskih muzejih interpetacija gradi skozi vizualno naracijo razstave – torej sta kustos in oblikovalec tisti, ki morata znati pričarati čas in posredovati sporočilo o razstavljenemu. 

Iskanje nekega ravnovesja med vsemi aktivnostmi, med cilji posredovanja znanja in istočasno zabavo, med podajanjem podatkov in “teženjem” s predolgimi teksti …. vse to so izzivi, s katerimi se upravljalci z dediščino srečujemo danes. Doživljajski pristopi so korak naprej, vendar mora ta biti narejen v spoštovanju do dela kustosov in predstavljanja dediščine javnosti.

Več o tem v prispevki Kaje Širok na konferenci Igrifikacija v turizmu 2015

Posted in Uncategorized.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>