Recenzija Poti pastirskih škratov na Krvavcu

_za splet_1-3-16x9

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Matična stran projekta: https://www.rtc-krvavec.si/si/aktivnosti/poleti/pot-pastirskih-skratov-na-krvavcu

Najprej čestitke vsem vpletenim v zgodbo. Program je odlično zastavljen in kvalitetno izveden. Pprimer dobre prakse na področju igrificiranega-doživljajskega-dediščinskega-aktivnega turizma. Obisk je kot kaže vzpodbuden, kar je dobra spodbuda za vse ostale turistične ponudnike v Sloveniji.

Obisk zelo priporočam vsem družinam s predšolskimi otroci.

In seveda vsem turističnim ponudnikom in razvijalcem, ki iščejo nove produkte, s katerimi bi pritegnili nove in več obiskovalcev, predvsem v nizki sezoni.

In kaj se lahko od Škratje poti naučimo snovalci doživetij?

 

Prednosti/močne strani

Unikaten produkt, pionir na trgu.

Vreden svojega denarja in obiska.

Ravno prava dolžina in fizični napor za majhne otroke (2-3h).

Dobro razmerje med različnimi doživljajskimi in senzoričnimi elementi (uganke, igra, nagovarjanje različnih čutil z vizualno podobo, senzorično potjo in zvokom)

»Potovalna« beležka, kjer se zbirajo rezultati, obenem pa beležka podaja več informacij, izobražuje in celo daje domačo nalogo.

Kombinacija z otroško slikanico o Pastirjih in škratih s Krvavca.

Vključevanje (pastirske) dediščine.

 

Slabosti

Dramaturgija – sprejem in zaključek sta nekoliko medla.  Manjka vsaj en ritual, ki bi ga za najboljši efekt moral v živo izvesti nekdo na izhodiščni točki (vsaj na dobro obiskane dni).

Zgodba – osnovni elementi doživetja so malo preslabo razloženi (zakaj se podajamo na pot in kakšno posledico bo imelo to da najdemo izrek?)

Nekateri fizični elementi se kvarijo prezgodaj. Kar opozarja na to, da je redno vzdrževanje precejšen problem podobnih projektov in ga velja dobro načrtovati naprej.

Beležnica ima nekaj rezerve – manjka kazalo, da hitro najdeš pravo stran, pa tudi osnovni podatke o trajanju, ki so sicer objavljeni na spletni strani (trajanje, višinska razlika ipd).

Na spletni strani projekta ni opredeljena priporočena starost za otroke. Lahko bi imeli tudi rubriko pogosta vprašanja za starše.

 

Priložnosti

Več različic.  Z minimalnimi stroški bi lahko program imel tudi različico za starejše otroke (težje uganke in skrivališča). Starejši otroci in najstniki dobijo svojo »potovalno knjižico«.

Izvedba za rojstne dneve s kostumiranim animatorjem.

Še večja povezava z dodatno ponudbe hrane in pijače, ki mora biti tudi vizualno predstavljena v beležki (škratov napitek, škratov menu).

Bolj usmerjeno trženje – za rojstne dneve npr.

 

Grožnje

Vzdrževanje. Nisem prepričan, kaj nameravajo upravljalci storiti z opremo čez zimo. V vsakem primeru pa bo umik ali zaščita opreme velik strošek.

 

Žiga Novak je snovalec doživetij, direktor prireditvenega središča Orehov gaj, agencije Team Building Lab in svetovalne dejavnosti Zavoda Martin Krpan na področju razvoja doživljajskega turizma. Karierno pot v turizmu je začel kot vodja projektov na časopisu The Slovenia Times, nadaljeval kot MICE manager prireditvenega središča Jamski dvorec (Postojnska jama d.d.), organizator velikih vojaško-zgodovinskih spektaktlov in vodja evropskih projektov v Parku vojaške zgodovine Pivka. Od leta 2007 ima lastna podjetja, v okviru katerih izdaja revije in publikacije, ustvarja izobraževanja, dogodke in doživetja za poslovne naročnike, uvaja sodobne metode v interpretacijo naravne in kulturne dediščine in predaja znanje na delavnicah in konferencah (fotografija z dogodka Conventa Crossover 2017). V zasebnem življenju je oče, pustolovec, popotnik in preizkuševalec vseh doživetij, ki jih življenje ponuja.

21200560_1576523559036099_6516944449432405905_o

 

 

 

The Checkpoint

The Checkpoint is an educational game on the refugee crisis produced by Zavod Martin Krpan and the Walnut Grove Group. Supported by the US Embassy Ljubljana.

 

Contact us for more information on educational games and The Checkpoint project at

Žiga Novak

+386 31 834 513

ziga@martinkrpan.org

 

 

GAME BIO

Methodology: edu-larp (educational live action role playing)

Game world: Crisis Country, High Seas, Border Area, The Promised Land

Target groups: primarily high school students, youth camps and the general public

Educational goals: awareness, change of perspectives

Authors: Žiga Novak, Tjaša Sterle, Bernard Šutič, Luka Jare, Ben A. Morrow

 

Groups and characters (up to 30 players)

4 different refugee families – making difficult decisions on how to survive and enter the Promised land.

The government- trying to control the exodus and ensure political stability

Special characters – doctors, journalist, lobbyists  – influencing the government

2NPCs- smuggler and border guard – running the show

 

Timeline (ideal)

45 min introduction

15 min warm up

60 minute game time

15 min initial debrief

45 min deep debrief

Kratek intervju z dr. Kajo Širok

kaja2

Dr. Kaja Širok je Solkanka, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na univerzi v Novi Gorici in lastnica naziva vitez reda italijanske zvezde, ki ga je prejela za angažiranost na področju medkulturnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo. Kaja je pomemben akter v slovenskem kulturnem in akademskem okolju. Sodeluje pri postavitvah sodobnih muzejskih razstav in kritično odpira družbena vprašanja. S Kajo smo se pogovarjali nekaj dni pred njenim prispevkom na dogodku Igrifikacija v turizmu 2014: “Sodobne prakse za angažiranje obiskovalcev, gostov in turistov.”

Pred kratkim si bila na zanimivem večtedenskem izobraževanju in študijskem popotovanju po ZDA. Kaj nam lahko poveš o doživljajskih pristopih v ameriških muzejih?

V aprilu in maju 2015 sem v okviru programa Management and Preservation of Cultural Heritage spoznavala delo in dobre prakse muzejev po ZDA. Generalno bi rekla, da so muzeji še vedno dokaj tradicionalni, vendar se jasno kažejo namere, da se muzeje približa obiskovalcem in usmerjenost k obiskovalcem postavi kot prioriteto. Opažam, da se muzeji preoblikujejo iz prostorov enozvočnih interpretacij v prostore odkrivanja, sodelovanja, aktiviranja obiskovalca, bodisi kot pričevalca časa ali sprehajalca skozi preteklost v prvi osebi.  

Muzeji na različne načine iščejo pot do porabnikov in si utirajo pot k novim poslanstvom – s čimboljšo dostopnostjo prostorov, z omogočanjem izmenjave mnenj, z medgeracijskim povezovanjem in ustvarjanjem aktivnega družbenega prostora. Pot je seveda še v povojih, saj morajo muzeji skrbeti za svoje javno poslanstvo in se istočasno usmerjati v potrebe obiskovalcev.

V kakšni meri Muzej novejše zgodovine Slovenije uveljavlja doživljajske pristope v svojem delu?  

MNZS že nekaj let sledi trendom in v okviru svojih pedagoških in andragoških delavnic ponuja inovativne pristope v odkrivanju naše preteklosti. Po razstavi “Take vojne si nismo predstavljali”, ki je namenjena odkrivanju osebnih zgodb v prvi svetovni vojni, smo organizirali veččutno vodstvo. Kot nacionalni koordinatorji projekta “Ana Frank : zgodba za sedanjost”, mlade nagovarjamo, da preko odkrivanja dnevnika najstnice tudi sami odreagirajo in spregovorijo o času druge svetovne vojne ter življenju danes. Tako kot večina slovenskih muzejev iščemo kreativne stike z obiskovalci in možnosti, da jih ne bi samo učili o preteklosti, temveč tudi poskrbeli za njihovo večjo senzibilnost in družbeno odgovorno vzgojo za prihodnost. Samo tematsko področje našega dela (zgodovina XX. stoletja) pa naše delo velikokrat otežuje, saj je kolektivni spomin na dogodke izpred desetletji še zelo živ in problematičen. 

fico

Poleti 2015 je pred Muzej novejše zgodovine v okviru projekta EUROVISION LAB znova pripeljala legendarna Zastava 750. Eksperimentalno razstavo, ki je povezala mlade in muzejske strokovnjake, si lahko ogledate še vse do 10. oktobra 2015! Kliknite na fotografijo za več informacij.

 

Ali vidiš potencial, da se v slovenske muzeje pripelje vživetvene (t.i. immersive) dogodke (kot je npr. larp) na temo težkih izbir, ki so jih imeli posamezniki v novejši zgodovini?  

Vseakor vidim potencial, predvsem v muzejih, ki so situirani v gradovih ali v vsebinah, ki so vezane na naš kolektivni spomin in t.i. “pokrajine spomina”. Seveda govorimo o tem, da moramo preseči zgolj organizacijo “srednjeveških dnevov” in obiskovalcem ponuditi “potopitve” v časovne kapsule. 

Na katerih področjih upravljanja z dediščino vidiš največ potenciala za izboljšanje interpretacije? Se po tvojem mnenju skriva kaj koristnega na preseku doživljajskih pristopov, zabave in resnega muzealstva?

Interpretacij je vedno več in muzeji dandanes ne ponujajo več enozvočnih, enopomenskih interpretacij, temveč sledimo trendom iskanja in ponujanja večplastnosti ter možnost čustvenega pretresa in veččutnega vodstva po razstavah. Skratka, od razstave želimo, da nas ne pusti ravnodušnega. Za razliko od galerij, kjer je vizualna emocija tista, ki je posredovana s strani likovnega dela, se v zgodovovinskih muzejih interpetacija gradi skozi vizualno naracijo razstave – torej sta kustos in oblikovalec tisti, ki morata znati pričarati čas in posredovati sporočilo o razstavljenemu. 

Iskanje nekega ravnovesja med vsemi aktivnostmi, med cilji posredovanja znanja in istočasno zabavo, med podajanjem podatkov in “teženjem” s predolgimi teksti …. vse to so izzivi, s katerimi se upravljalci z dediščino srečujemo danes. Doživljajski pristopi so korak naprej, vendar mora ta biti narejen v spoštovanju do dela kustosov in predstavljanja dediščine javnosti.

Več o tem v prispevki Kaje Širok na konferenci Igrifikacija v turizmu 2015